Učenci naše šole (od 4. razreda dalje) in njihovi starši so se v drugi polovici meseca maja lahko udeležili spletne ankete o šolski prehrani. Vsem smo zastavili 18 vprašanj, ki so se navezovala na šolsko prehrano in na prehranjevalne navade doma. Vsega skupaj je spletno anketo izpolnjevalo le 27 učencev in 62 staršev.

Večina učencev dobro pozna šolski jedilnik, saj jih večina malica in tudi kosi v šoli. Mnenje večine učencev in staršev o šolski prehrani je na splošno dobro – strinjajo se, da je ponujena prehrana kvalitetna in ustreza standardom zdrave in uravnotežene ter mešane prehrane.

Nekateri učenci so prepričani, da bi lahko šola ponudila več naročenih, že pripravljenih živil za malico (burek, pizzo, …). Zelo verjetno so učenci od doma navajeni industrijsko predelane prehrane – pred pripravljenih in z ojačevalci (emulgatorji) obogatenih živil.

Večini učencev se zdijo jedi zelo zdrave; več učencev je šolske obroke označil že celo za preveč zdrave in zaradi tega manj okusne. Seveda ob tem razmišljanju otroci v večini niti ne marajo okusiti npr. prosene kaše, domačih in zdravih zelenjavnih namazov, bakalarja,…, za kosilo pa tudi različnih rib. Prav tako zelo neradi posegajo po novih okusih jedi, ki jih ne poznajo – težko se pripravijo, da bi hrano sploh pokusili.

Šola si v tem primeru seveda ne mora privoščiti zametovanja obrokov hrane v tolikšni meri, kolikor je ostane od posamezne malice ali kosila.  

Problematiko oz. trend ne uživanja in nepriljubljenosti zdravih in kvalitetnih obrokov hrane po pogovoru z organizatorji prehrane, kuharskim osebjem in ponudniki živil – zaznavajo tudi na drugih osnovnih ter srednjih šolah, kjer imajo lastno kuhinjo.

Posledično smo kot šola (če posplošim) še daleč od načrtno »zdravega« prehranjevanja, saj je razširjena takšna miselnost. Prevelik ostanek hrane obrokov in posledično zametovanje hrane je za današnjo družbo nedopustno dejanje. Tako zelo slabo vplivamo na kulturo prehranjevanja in na odnos do hrane, razporejenosti le-te med nami, itd. V teh časih si takšnega ravnanja kot družba ne smemo in ne moremo privoščiti.

Zato smo kot šola primorani vzpostaviti neko ravnotežje med okusi, ki pa zagotovo ne ustrezajo vsej populaciji učencev. Kljub temu se okusnim domačim zelenjavno-zeliščnim-mesnim namazom na našem šolskem jedilniku ne bomo odrekli, čeprav je ostanek sramotno visok. Vse sestavine v npr. domačih namazih so za rastoče otroke pomembne za rast in razvoj – glavna sestavina je večkrat skuta, ki je vir kalcija, fosforja in ostalih pomembnih mineralov, enako velja za zelenjavo in vsebnost vlaknin v njej in tudi nenazadnje v polnozrnatem kruhu, ki ga učenci ne marajo preveč.

Po pregledu vseh anket se nam lahko upravičeno zazdi, da se je zdrava meja o tem, kaj kot hrana še sodi v šolski prostor in kaj ne, konkretno zabrisala. Starši se morda doma zavedajo pomena zdrave in uravnotežene prehrane, a vse skupaj izgleda, kot da so nemočni za uresničitev naloge pri svojih lastnih otrocih. Tudi čas za organizacijo domače kuhe in nadzor nad potrošnjo je zelo pomemben, pogosto pa se zazdi, da ga nimamo dovolj. Razlogov je več, a v tem primeru je rešitev v iskanju preprostih rešitev – tudi glede izbire živil (bolj zdravo = izbor preprostih živil, ki si jih pripraviš sam). 

Žal tudi letos ugotavljamo podobno dejstvo – učenci bi po svoje radi zapeljali celotni šolski jedilnik v precej nezdravo smer  – prevladovanja okusnosti in večjih količin nezdravih kombinacij živil (živila z visoko kalorično vsebnostjo in nizkih energetskim in hranilnim vnosom). Še posebej je kombinacija hranil in ostalih sestavin v hrani izrazito kemijske narave in ob neustreznih razmakih in količinah kaj hitro postane usodna; in ne le zaradi pridobivanja odvečnih kilogramov, tudi zaradi ležernosti volje in duha ter precejšnjo verjetnostjo za deficitarne bolezni (srčno-žilne bolezni, sladkorna bolezen, razne bolezni povezane z nezdravim odnosom do hrane, …).

Tudi glede na odgovore, ki so jih podali starši, samo tretjina učencev vsakodnevno redno uživa sadje in zelenjavo večkrat na dan, večina pa veliko manj oz. redkeje. Po teh podatkih lahko sklepam, da učenci dajejo prednost okusnosti prigrizkov in manj zdravim hitrim prigrizkom pred zdravimi in kalorično siromašnimi, a hranilno bogatejšimi obroki – kot sta enota sadja in zelenjave, sadne ali zelenjavne prikuhe, juhe, enolončnice itd. Takšne prehranske navade se kažejo žal tudi pri naših učencih – ne le prekomerna telesna teža, tudi izpuščanje rednih obrokov, odvisnosti do določenih okusov, stalne »lakote«, ker nismo nikoli siti za dolgo ter nenazadnje k poslabšanju tako motoričnih, kot tudi kognitivnih sposobnosti.  

Več manjših obrokov na dan med drugim tudi pomeni ohranjanje stabilnega nivoja krvnega sladkorja, kar poglavitno prispeva k boljši vzdržljivosti organizma na dolgi rok ter k zmanjšanju pojava sladkorne in drugih bolezni kot posledic neprimernega prehranjevanja.

Zaskrbljujoče je tudi razumevanje trenutne generacije učencev, kaj je zdrava prehrana. Kaše in podobne zdrave ogljikovo-hidratne različice malic so zanje, kot že napisano preveč zdrava malica, zaradi česar malice večkrat niti ne pokusijo.

Kaše so bile in bodo vedno popolnoma sprejemljiva, polnovredna malica; še posebej kuhana na mleku pa predstavlja pomemben vir beljakovin ter ostalih elementov za rast in razvoj okostja in zobovja pri otrocih, mladini. Z dodatkom dragega suhega sadja bi bile sploh »pika na i«, a žal do tega ne pridemo, saj ga učenci v glavnem ne marajo in so ostanki preveliki.

Zaskrbljujoče je, katere sestavine bi učenci naše šole izbrali za malico po svojem okusu – najbrž bi prevladovali okusi iz hitrih restavracij z nezdravo in premastno prehrano, ki ne ponudi skoraj nobenih svežih sestavin in zadovoljivega vnosa prehranskih vlaknin ter zdravih maščob. Tako popačen občutek za okus se že kaže tudi v tem, kolikokrat učenci pri kosilu sploh zaužijejo celoten obrok ponujene hrane in ne le določenih jedi na krožniku.

Po željah učencev naj bi jim ponudili več okusnih jedi tudi za kosilo – čeprav je teh precej manj, kot za malico. Učencem je kosilo v večini všeč – je dovolj okusno, pestro in ne preveč začinjeno. Redki učenci bi za dodatne količine živil izbrali sadje in več zelenjave, večina pa še več testenin z omakami, pečenih in ocvrtih jedi ter več slaščic.

Redno jih zajtrkuje od 15 od 27 učencev, nikoli ali občasno pa 9.

Vseeno bi se morali vsi intenzivneje zavedati in iskati pot do lastne poti k bolj zdravemu načinu prehranjevanja, ki se mora pričeti pri nas doma.

Na spletno anketo je odgovorilo 62 staršev – od tega je bilo 42 mam in 20 očetov. Večina jih delno pozna ali pozna šolski jedilnik. Večina jih je prav tako mnenja, da je sestava jedilnika dobra in da se jedi ne ponavljajo.

Nekatere starše moti na jedilniku prisotnost predelanih mesnin, kot so salame in včasih tudi paštete, ki pa jih na jedilnik uvrščamo enkrat tedensko. Nekatere moti tudi kruh, ker naj bi bil po njihovem prepogosto za malico. Resnica je, da je kruh, če je polnozrnat ali celo črn, vseeno bolj zdrav od belega, ki ga ima rada večina. Kruh, štručke, žemlje, kajzerica,…, vse je v bistvu kruh in spremeni se le oblika živila. Glede na letošnje povišanje cen živilom, smo vsi potrošniki primorani te spremembe upoštevati in v skladu z njimi prilagoditi svoj jedilnik. Enako velja tudi za šole.

Velika večina staršev meni, da je sestava šolskega jedilnika dobra in za zadostuje merilu zdrave prehrane. Kar nekaj staršev se zaveda, da njihov otrok nikoli ali le redko zajtrkuje doma, pred odhodom v šolo, prav tako pa jih je nekaj, ki se zavedajo, da njihovi otroci le občasno zajtrkujejo. Ta podatek je alarmanten, saj učenci za svoje delo in zbranost ter za rast in razvoj nujno potrebujejo zdrav jutranji obrok.

Nekateri starši navajajo, da so obroki na šoli premajhni in da otroci pridejo domov lačni. Učenci lahko dobijo dodatek, po katerega se v času malice odpravijo v šolsko kuhinjo ali pa ob kosilu. Kuharji so pozorni, ali učenec pride po dodatek le enega od živil, ali pa je pojedel vse na krožniku. V tem primeru dodatka ne dobi, ker ne gre več za uravnoteženo prehrano.

Razumljivo pa je tudi, da sploh v kolikor učenci za malico/kosilo/popoldansko malico ne pojedo vseh jedi, postanejo prej lačni. V kolikor doma ne jedo npr. zajtrka – mu ga malica v šoli ne more nadomestiti. Kruh in sadni jogurt sta popolnoma sprejemljivi živili za malico, ki ne sme biti prebogata, saj z njo lažje počakamo do kosila, po zajtrku.

Naj omenim, da se v šolski kuhinji vsaj nekajkrat mesečno pripravijo razna domača peciva (piškotna, biskvitna in iz vlečenega testa), ki pa za razliko od kupljenih niso niti presladka, niti ne vsebujejo različno škodljivih ojačevalcev okusa ali dodatnega vira (nezdravih) maščob. Učenci ga imajo v večini zelo radi, pojavil se je predlog, da bi bili kosi večji (kar zopet kaže na možnost, da že doma ni prave »mere« in bi otroci jedli »repete« le kalorično bogato hrano, primanjkuje pa jim pomembnih ostalih hranil).

Organizatorka šolske prehrane OŠ Jakoba Aljaža Kranj

Katja Bokal